Altrokè

(Ljubljana, moderna istrska kuhinja)

Če bi morala opisati z nekaj besedami – previsoke cene za ponujeno. Kasneje, ko sem brala Mladinino recenzijo izpred leta in pol, sem opazila, da so bile cene takrat precej nižje, približno na pol od današnjih. Verjetno je bilo takrat tudi še manj rutine v odnosu do gostov, pa jih je kljub vsemu ocenila le s srednjo oceno. S to rutino sem mislila, da se navzlic temu, da imajo v decembrskem času poln lokal, ne pripravijo ustrezno na število gostov in pol jedi iz jedilnika nimajo več, ali pa vsa ne v izvorni sestavi. To ni to. Zanimive jedi, bakala v kombinaciji s črnim tartufom, lep hobotničin karpačo, vse ob spremljavi dobrega kruha s semeni. Ravioli po Nonino, niso bili več ravioli, ki jih je zmanjkalo, ampak fuži. In tudi omaka ni bila pričakovanega okusa. Tunin file je bil v redu, sočen in mehak. Bučni štruklji, baje tudi dobri. Tudi rižota z zelmi in svežo govedino po vrhu je bila dobra. Razočarani smo bili pri sladicah, ker niso imeli več nobene z jedilnika. Dobili smo le še neke panakote in pudinge.
Postrežba je sicer prijetna, tudi ambient se poda istrski vsebini. Najbrž bi bil občutek na koncu nekoliko boljši, če račun ne bi bil tako zasoljen.

Imajo tudi kosila, kjer je menu dober, cene pa zmerne.

Ob zadnjem obisku smo bili tam na večerji. Jedi so bile v redu.

(zadnji obisk decembra 2019)

https://www.facebook.com/altroke.si/

Ai tre soldi goriziani

(Gorica, furlanska in srednjeevropska kuhinja, priporočam)

Gostilna je na dvorišču ob Corso Italia, kjer bi pričakovali nek drug tip lokala. Me je že ob prvem pogledu na razdeljena okna in drobne lučke scena spominjala na Heuriger. Kljub ambientalnem občutku sem še vedno pričakovala tipično italijansko kuhinjo, nam pa je že na mizo postavljen jedilnik povedal, da bo šlo bolj za njeno alpsko različico oz. Mitteleuropa cuisine. Ambient je usklajen, z lepo razporejeno rumeno svetlobo, lepo pogrnjenimi mizami in nekaj artefakti, razporejenimi po staneh in kaminu. Postrežba je bila prijetna, še posebej ker smo se lahko pogovarjali slovensko.

Na začetku so postregli s pršutom (speck) in nekoliko drugačnim liptaverjem, kot smo ga vajeni. Tudi pršut je bil zame prijetno presenečenje, lahno je bil namreč prelit z medom. Čudovita kombinacija, kdo bi si mislil. Na naslednjem krožniku so bili bleki z gobovo omako. Odlični! Zatem je sledil golaž s kruhovimi njoki. Je bilo to naključje, da sem ta teden že tretjič jedla kuhano kvašeno testo? Pravijo, da naključij ni. No, golaž s knedli je bil tudi odličen. Za glavno jed sem že malo omagala – bila je namreč teletina s pečenim krompirčkom. Zraven so servirali solate, katerih kombinacijo si je lahko izbral vsak sam. Na koncu so postregli s Sacher torto s pravo smetano. Bila je oblike srninega hrbta, a mnogo boljša kot tista original iz Dunaja, ampak nekoliko slabša od moje.

Poleg smo pili odlična vina Mauritzia Buzzinellija – Friulano Collio (tokaj ) in Cabernet Franc (Friuli Isonzo).

Ob ponovnem obisku so nas presenetili z novim izborom jedi. Mus iz artičok, jota, žlikrofi v golaževi omaki, lička z kifli (krompirjevi ocvrtki v obliki kifla) in jabolčni štrudl. Vse je bilo odlično, edina napaka z ženskega vidika je bila, da so bile za toliko hodov prevelike porcije. Z moškega pa ne.

Opazila sem, da tja zahajajo tudi goričani, na večerjo v dvoje ali eno. To, da imajo stalne stranke, tudi dokazuje njihovo kakovost.

(Zadnji obisk novembra 2017)

http://www.aitresoldigoriziani.it/

Lokanda Devetak

(domačija, San Michele del Carso, priporočam)

Tole mnenje je okrnjeno, ker sem v lokandi bila samo na zajtrku, na kosilu ali večerji ne. Je pa gotovo izbrana prehrana tudi tam, saj so za Mattarello in Pahorja ob njunem srečanju izbrali prav to gostišče.

Kot rečeno, sem tam bila tam samo na zajtrku, po prenočevanju v izjemno prijetno in okusno opremljeni sobi, ki so v posebni stavbi, zadaj na dvorišču. Za zajtrk me je čakala obložena miza, vse jedi, ki so bile tam na izbiro mi je osebno predstavil lastnik, čeprav nekoliko utrujen od večerje prejšnjega dne. Saj ne vem, če se bom vsega spomnila, a tam so čakali domači sokovi hčerke Sare, njene domače marmelade in mesnine. Poleg tega sta bila na mizi dva izbrana sira iz okolice. Kruh je bil domač, prav tako trije kolači – orehov, s hruškami in eden brez. Na mizi je bilo še kar nekaj druge ponudbe, lastnik pa mi je ponudil še fritajo. K zajtrku naredijo odličen kapučino. Vse je bilo odlično.

(zadnji obisk oktobra 2017)

http://www.devetak.com/si/

Turistična kmetija Francinovi

(Avber, kmečki turizem)

Že enkrat prej, ko smo bivali v Šepuljah, nas je sprehajalna pot pripeljala do vznožja planote, kjer je Avber, cesta pa pelje še naprej proti Ponikvam in Štanjelu.

Francinovi sprejmejo goste zelo prijazno, z osebno prisrčnostjo, pa tudi s kozarčkom domačega – teranovim likerjem ali kakšnim drugim domačim žganjem. Ambient je prijeten, notri v domače opremljeni jedilnici, ali zunaj z lepim razgledom na kraško krajino. Za predjed smo dobili dober kraški pršut s svežim kruhom in teranom. Postrežejo tudi dobre juhe – nekoliko spicy bučno juho, domačo joto, slišala pa sem tudi o slovesu njihove gobove juhe. Za glavno jed je bila na krožniku pečenka s pečenim krompirčkom. Domača solata je bila odlična. Postregli so tudi nekaj prilog – hren v teranu, sladko zelje in še nekaj. Za desert so bili izjemni kvašeni štruklji z orehi, potreseni z drobtinicami. Še pridemo tja, če nanese.

(zadnji obisk oktobra 2017)

http://www.ukmar.si/

Maru

(Ljubljana, japonska restavracija, zelo priporočam)

Že dolgo sem se odpravljala v Maru. Veliko dobrega sem že slišala o hrani tam. Zato sem izkoristila priložnost in organizirala večerjo s prijateljicami tam. V prijetnem ambientu. Znotraj je prijeten občutek rjave svetlobe, zunaj na terasi z nekaj mizami bolj svež. Sprejem je bil izjemno prijeten, tudi postrežba ves večer. Vse je bilo odlično. Sushi, sashimi in nigiri zvitki, vse s sushi proseccom. Miso juga, riževi ocvrtki s pekočo ribo, udon rezanci, piščanec v teryaki omaki, doma pečena jegulja. Izjemne so bile tudi sladice – čokoladni mousse z ingverjem, jogurtova torta z limono in sirova torta. Vse s kepico takšnega ali drugačnega domačega res izjemnega sladoleda. Mislim, da so bili bučni, malinov in zeleni čaj. Še pridemo.

Ob zadnjem obisku poleg ostalega izvrsten sashimi in pečena jegulja.

(zadnji obisk februarja 2022)

http://www.maru.si/

Mao Thai

(Ljubljana, tajska street food okrepčevalnica, priporočam)

Tam na Gregorčičevi, kjer je bil prej Chuttys's, je zdaj Mao Thai, ki je prevzel tudi vlogo okrepčevalnice, ki ima hrano najbolj podobno tisti iz Tajske. Hrano počakate v majhnem prostoru kjer je vsega deset visokih stolov in gledate, kako jo pripravljajo za veliko stekleno steno. Izbirate lahko med značilnimi tajskimi jedmi. Pad Thai s piščancem je odličen.

(zadnji obisk maja 2023)

Biró

(Ljubljana, bistro, priporočam)

Nov bistro s svežo ponudbo na Gornjem trgu. Nekaj mizic zunaj nekaj notri v moderno urejenem ambientu srednjeveške hiše. Jedi so dobro sestavljene, od solat, do domiselnih glavnih jedi. Rižota s hobotnico, lečine kroglice na paradižnikovi omaki. Limonova torta za sladico. Fajn ponudba.

(zadnji obisk avgusta 2017, ne obratuje več)

Hotel Flanona

(Plomin, restavracija z razgledom)

Restavracijo smo danes izbrali misleč, da gre za restavracijo Riva, ki je v Istra Gurmet visoko ocenjena. Pa se je pred kratkim preselila v Labin. Če bo priložnost, jo preizkusimo tam.

Tale pa ima atraktivno lokacijo s čudovitim razgledom na del Kvarnerskega zaliva do Cresa in zelo prijetno postrežbo. Na jedilniku najdemo morske in istrske jedi, vse je bilo korektno. Razen lignjev ki so bili še polnjeni z mivkoJ. Sladice so odlične, ta dan so imeli kolač jaffa, kremišnite in tiramisu. Veliko gostov je naročalo palačinke. Restavracija je bila polna ves čas našega obiska, zato vam priporočam, da si v času sezone mizo prej rezervirate.
(zadnji obisk avgusta 2017)

Vodnjanka

(Pula, bife, ki je pravzaprav že gostilna zelo priporočam)

Nad obedom in vsem okoli tega sem bila tako zadovoljna, da sem se kar odločila za boljšo oceno. V ta lokal sva z Johnom zavila po priporočilu domačinke. Najbolje je namreč domačine vprašati, kam hodijo oni. Težko je namreč razlikovati med vso ponudbo restavracij v mestu. Saj tiste »plastične« oz. »industrijske«, ki delujejo samo zaradi turistov že lahko prepoznamo, a najti tiste »prave« je malce teže.

Bife se nahaja v mirni ulici stanovanjskega predela na vzpetini južno od tržnice. Na območju nad telovadnico v kateri so se pred davnimi leti urile slovenske telovadke pod taktirko priznane češke trenerke. In dvorano v kateri so trenirali puljski košarkarji. Ne vem točno zaradi česa, morda zaradi tihe uličice z nizkimi stanovanjskimi hišicami, samopostrežno trgovino z časa socialistične Jugoslavije in prav takšnim stanovanjskim blokom v ozadju, pa tudi visokih oken in malce starogradskega ambienta v notranjosti, me je gostilnica ves čas spominjala na kakšno v kakšni beograjski uličici blizu Knez Mihajlove. Nekaj nostalgičnega naboja je bilo ob gurmanskem užitku v tem gostišču. Morda tudi zato, ker so ves čas predvajali nežne akorde starega jazza, tovrstnega, kot ga vsak petek zvečer predvaja hrvaški drugi radio v oddaji Zvjezdana prašina.

Ambient je ugoden za obedovanje. Primerna stilska sprememba prejšnjega, tako da so ohranili nekaj elementov in dodali kakšnega novega. Nekoliko posebna, kar ni šlo skupaj z notranjo oprem, je bila le zavesa ob okenski šipi. Johna so očarale žarnice z razporeditvijo svetilnih nitk, ki so prostorsko podobne razsodbi haškega tribunala o meji tam, kjer so upoštevali kataster. Klima je bila ugodna, okna so pustili odprta, tako da je skoznje prijetno naravno hladil nežni mistral, ki je ta dan pihljal po Puli.  Strežba je bila prijetna. V gostilno zahajajo večinoma domačini. Pridejo na kosilo v paru ali pa sami v družbi Istarskega glasa.

Skratka vsi robni dejavniki so omogočali ugoden gurmanski užitek ob odlični hrani. Imajo predjedi in juhe (stalni gostje so jih naročili), midva sva si privoščila domačo zeleno solato s paradižnikom. Za glavno jed sva se naslonila na njihovo dnevno ponudbo. Brodet s polento in domače tagliatele s kaneštrelami. Pravzaprav so bile kaneštrele v buzari s testenino, ker so prevladovale na velikem krožniku. Ob tem domači kruh. Obe jedi sta bili odlični. Izjemna je bila tudi skutna torta, ki so ju ponudili na krožniku s potezo domače marelične in malinova marmelade. Na izbiro so imeli samo eno sladico, kar jim štejem v dobro. Sladica mora biti izbrana in predvsem sveža. Gostiščem, ki jih imajo na jedilniku preveč se kaj lahko primeri, da pred gosta prinesejo sladico, ki je izgubila svojo svežino in okus.

(zadnji obisk julija 2019)

Vela vrata

(Beram, istrska gostilna, priporočam)

Bila je na meji za »zelo priporočam«, zato jo lahko štejete tudi v to kategorijo. Najdete jo v Beramu, na vrhu griča. V tistem Beramu, kjer je v bližnji cerkvi drugi podoben ples, kot v Hrastovljah.

Gostilna je prijetno opremljena v značilnem istrskem slogu. Tam sem bila že daljnega 2010 ali pa kakšno leto kasneje in prepričana sem bila, da sem jo že opisala v temle blogu in sem želela samo dodati današnje kulinarično doživetje. Tu sem namreč prvič opazila izjemne keramične senčnike za luči in keramično servirno posodo mojstra Massima iz Labina, pri katerem smo bili nekaj časa redni gosti, da smo izbrali posodo in senčnike. Torej, ambient je prijeten, postrežba tudi. Vključno s sloko natakarico zaradi katere pride na kosilo tudi kakšen samski gost. Dobite značilne istrske predjedi, tudi maneštro za začetek, izjemne so njihove doma pripravljene testenine z različnimi omakami. Tudi meso znajo odlično pripraviti. Tokrat smo imeli na mizi tagliato iz ramsteka in boškarinovo pećenje s palento. Solata je bila sveža domača, torej odlična. Tudi sladice dobite – močno čokoladno torto, kolač z rikoto, pa tudi tistega z jabolkami se dobi. Mladi gostje, ki pridejo na obilno kosilo zaradi sloke natakarice pa imajo raje panakoto z gozdnimi sadeži.

Meso je bilo zares odlično. Obisk zelo priporočam.

(zadnji obisk junija 2017)

Sato Bento

(Ljubljana, japonska okrepčevalnica, priporočam)

Nekje sem brala o fajn japonski okrepčevalnici na Kotnikovi. Nisem se kaj dosti nadejala od nje, zaradi tega, ker mi je prišlo na uho, da ni po okusu nekaterih okoliških obiskovalcev, pa tudi ker se nahaja v nemogočem ambientu arhitekturno neposrečenega poslovnega kompleksa na Kotnikovi. Na tem mestu bi lahko napisala prispevek o slabi in dobri (brezčasni) arhitekturi, a potencialnih bralcev gostilniških blogov to najbrž niti ne zanima.

A bila sem izjemno prijetno presenečena. Prijazen mikro ambient in izjemno prijetna postrežba. Nudijo menije, lahko dobite tudi polovično porcijo, ki je za dame povsem dovoljšna. Za začetek japonska juha (miso), za glavno jed smo tisti dan lahko izbrali med sušijem in mletim zrezkom, za sladico pa je bil izjemen mlečni riž. Sushi je imel, vse kar mora imeti ta japonska jed (za evropski okus). Riba je bila odlična, v rižu pa je bila zavita rukola – zanimivo! Zraven si lahko naročite peneči sake. Kaj več si lahko še želite za prijetno lahko japonsko kosilce.

2023 še vedno drži kvaliteto. Odličen suši. In božanski matcha tiramisu.

(zadnji obisk decembra 2023)

http://japonska-hrana.si/

Konoba Bracera

(Malinska, krčka konoba)

Glede na najavo na spletni strani, kjer piše »najbolja konoba na Jadranu« in potem še obljube tradicionalne hrane v nadaljnih opisih (»Originalni krčki specijaliteti po starinskim receptima uz domaći kruh, tjesteninu I kolače koje sami proizvodimo samo su dio ponude koje možete isprobati. Zlatne kapi domaćeg maslinovog ulja uz svježe ulovljenu ribu i plodove mora, jela ispod peke uz poznatu krčku žlahtinu ili pak samo ukusna marenda – svaki gost naći će sigurno nešto za sebe. Iskusite tradicionalne okuse Dubašnice i Krka u našoj konobi.«), so bila pričakovanja nekoliko drugačna. Ni bilo ne jedi po starinskih receptih, vse so bile nekako moderno skomercializirane za povprečen turistični okus, ki pričakuje enako ponudbo po vsej Evropi. Ni bilo tudi zlate kapljice domačega olivnega olja, na mizah je bilo namreč nekaj zelo podobnega sončičnemu olju. Kruh je bil iz pekarne, sladica pa je bila neka sestavljenka različnih kremastih kuglic, o kakšnih domačih kolačih ni bilo sledu. No, morda je bilo to le zato, ker smo imeli prednaročene menije. Za pedjed smo dobili rižoto s šparglji in njoke s sirovo omako. Za glavno jed nekakšen dalmatinski waterzooi, ki ga je krasil velik škamp iz žara, ob njem pa so bili pečeni krompirčki in priloga iz evropskih paprik. Tale waterzooi, pravzaprav nekakšen brodet, je bila svetla točka menija. V njem so bili kosi ribe in školjk, bil je odličen. Za sladico pa so nam prinesli nekakšen tris musa, sladoleda in smetane. Bilo je dobro, a kakšen klasični krčki kolač bi se bolj prilegel.
Aja, pa še ena posebnost je bila. Naročila sem kozarec belega vina. Bilo je izjemno redko. Ko sem to omenila natakarju je dejal: "Pa to je Žlahtina, ide ovako više prema light.":)

Če boste v Malinski, se vsekakor splača oglasiti tam, konoba je kljub vsemu prijetna in mi smo preveč razvajeni. Če si gostinec v središču turističnega kraja, se najbrž ne moreš upreti globalnim evropskim komercialnim vplivom, kajti povprečen turist išče prav to. Fish and chips.

(zadnji obisk maja 2017)

http://www.konoba-bracera.com/hr/

Ravbar

(Dol pri Vogljah, kraška restavracija, zelo priporočam)

Že pred leti sem slišala o čudoviti gostilni na Krasu. Zapomnila sem si, da so jedci pisali o raviolih, polnjenih s šparglji in podobnih rečeh. Mislim, da smo se v preteklosti že dvakrat namenili ustaviti v tem gostišču, da so vedno imeli zaprto. Enkrat je bil menda napačen dan v tednu, drugič pa ura – popoldne imajo namreč v vmesnem času zaprto.

Že zunanjost gostilne je spodbudna. V starejši domačiji, kjer je bila verjetno gostilna že od nekdaj. Notranjost tudi. Ambient urejen malo po kraško z mizami, ki so pogrnjene z čistimi belimi prti in okusno postavljene s priborom, kozarci in prtiči. Tudi dobrodošlica prijetne gostiteljice doda k dobremu počutju v gostišču. Ponudba hrane je ravno pravšnja – kraška, nekoliko prilagojena okusom kulinaričnih razvajencev današnjega časa. Nisem si zapomnila celotneg jedilnika, a najde se vsega za vsak okus. Poskusili smo tris testenin, odlične domače raviole, njoke in široke rezance. Ne spomnim se več dobro, kaj je bilo s čim, a okusi in struktura testenin so se odlično ujeli s skuto, šparglji in nastrganimi tartufi. Sveža domača solata, predvsem okusen prvi radič, so naredili svoje. Imajo tudi odlično pripravljeno divjačino, mislim, da jo strežejo s polento. Da o teranu za zraven ne govorimo. Tudi o sladicah lahko govorimo samo s presežniki. Figova krostata, čokoladni mus, jogurtova strnjenka z jagodami in še kaj.

Res izredno fajn gostilna. Zelo priporočam.

(Zadnji obisk maja 2017)

Volte

(Kozari, Buzet, istrska konoba, priporočam)

»Prijetno presenečenje« rečemo vedno, ko ne pričakujemo veliko, pa se izkaže drugače. V gostilno smo zavili sicer po neuspešnem postanku pri konobi Vrh, ki je bila nepričakovano zaprta in ima v Istra gurmetu višjo oceno. Pri gostišču Volte pa sem ugotovila, da se na oceno taistega vodiča ni nujno zanesti, ker je bila izkušnja tu boljša od njihove ocene.

Notranjost gostilne je prijetno urejena, še posebej pa smo uživali zunaj pod krošnjo drevesa in ob žuborečem jezercu. Krajinska ureditev vrta sicer ni na visoki ravni, a večini ljudi, ki nimajo strokovne deformacije, je najbrž itak všeč. Osebje je izjemno prijetno.

Hrana je tudi bila odlična. Vse sveže in pripravljeno ravno prav. Brez smetane in kakšnega posebnega umetničenja na krožniku. Samo jed in to mi je všeč. Poleg tega sem na jedilniku zasledila še omembo, da sta kruh in testenine domača, do so jajca od neke gospe z imenom in priimkom, da je meso od tam in tam. Torej skrbijo za sestavine. In to se opazi tudi pri okusu hrane. Te dni so nudili dva špargljeva menija in poskusili smo obadva, ker se v tem času pač je šparglje. V obeh menijih smo poskusili špargljevo juho, fritajo, neke vrste karbonaro s šparglji ter šparglje s pljukanci in ombolom. Za desert pa primorski jabolčni štrudelj (listnato testo) in palačinko z domačo marmelado. Vse je bilo zelo okusno, pripravljeno kot smo pričakovali, domač kruh in testenine so bili odlični. Ombolo tudi. In jabolčni štrudelj, na katerega sem občutljiva, je bil sveže pečen in hrustljav.

Morda je bilo vse tako sveže in dobro tudi zaradi tega, ker so imeli v gostilni polno gostov ob nekem dogodku, a tudi tistih slučajnih, kot smo bili mi, je bilo kar nekaj. Torej, Istra gurmet se je tokrat zmotil, gostilna bi si zaslužila eno stopnjo više kot je bila ocenjena. Obisk priporočam!

(Zadnji obisk aprila 2017)

La Grisia

(Bale, restavracija v romantičnem istrskem hotelu v starem mestecu, priporočam)

Že nekaj časa sem kanila obiskati to restavracijo, ki je med bolje ocenjenimi v Istra Gourmetu. Bila sem že enkrat tam, a takrat smo bili že po kosilu in smo poskusili samo njihov odličen sladoled s tartufi in olivnem olju ter tistega s sivko. Oba sta nekaj posebnega.

Tokrat pa je naneslo, da smo se tam ustavili tudi na kosilcu. Zunanji ambient je prijeten in navdihujoč – tako tisti na ulici, kot tisti na ozkem dvorišču med istrskimi kamnitimi hišami. Notranji ambient je malce preveč fensi, lahko bi bil stilsko bolj prilagojen kraju. Edino, kar me je zmotilo v tem lokalu je bila postrežba. Nekoliko nadut natakar, ki je precej z večjo vnemo stregel hitro obogatela lokalna fanta in nemško govoreče turiste za sosednjo mizo, čeprav so jedli samo sladico. Imam pa nekoliko boljši spomin na postrežbo pred kakšnim letom, bilo je sicer poletje in več prijaznih natakarjev.

Hrana je bila odlična. Posebej dobro se je začelo s toplimi tartufovimi bombetkami in lastnim olivnim oljem. Zelo dobri so bili ravioli, polnjeni z mletim mesom boškarina in zeljem v zeliščni omaki, morda bi lahko bili bolj pazljivo zalepljeni ali pa dodana še kakšna sestavina polnila – v notranjosti je bilo namreč čutiti neke vrste vodenost. Boškarinova rebrca na izjemno velikem krožniku pa so bila odlična. Meso se je topilo v ustih, poleg pa je bila popečena polenta in priloga iz zelja in pancete. Za sladico se tudi tokrat nismo mogli upreti odličnemu sivkinemu sladoledu.

Je pa tale restavracija na meji, da bi dobila oceno »zelo priporočam«, zato kar pojdite tja, če boste v bližini. Cene so primerljive s podobnimi gostišči v tem koncu.

(zadnji obisk aprila 2017)

Bujol

(Izola, ribja kantina, priporočam)

Bujol je med gostilnami, o katerih se širi dober glas in sicer med jedci, ki uživajo v preprosto pripravljeni sveži morski hrani. Moram reči, da je upravičil pričakovanja, ribja hrana je bila zares dobra, intrinzičnih okusov in izjemno prijetno postrežena. Tudi za Bujol sem slišala nekaj podobnega kot za Batelino v Banjolah, da postrežejo tisto, kar tistega dne ulovijo.

Ambient je prijeten, znotraj srednjeveško obmorski, zunaj preprost, z lesenimi mizami in klopmi, ki je praktično na prav na ulici - na Verdijevi in Manzziolijevem trgu. Postrežba je bila izjemno prijetna, naravna, nevsiljiva in duhovita, gostitelja sta bila verjetno oče in sin.

Kot rečeno, pri Bujolu se najde preproste jedi, od začetnih hobotnice v solati, bakalaja, mariniranih inčunov, sardel na šavor in izjemnih filejev slanih inčunov v ostrih majhnih papričicah (te je bil zame vrhunec med predjedmi, ki jih je prijazni lastnik na mizo prinesel kar tako, ker gredo dobro k bakalaju), preko glavnih jedi, med katerimi se znajdejo tudi manjše ribe, kot so sardelice in moli (odlični), pa tudi sipice na žaru s čebulo, pa do domače sladice, nekega kolača s pudingasto kremo.

 Vse to ob dobrem domačem kruhu in odlični rinfuzo malvaziji.

(zadnji obisk marca 2017)

Manjada

(Izola, mediteranska kuhinja, priporočam)

Že pred leti smo se v Manjadi včasih ustavili na pici – gostišče v bloku pri Simonovem zalivu je namreč slovelo po odlični pici iz krušne peči. Zadnji obisk v prijetno v mediteranskem stilu urejenem lokalu pa je pokazal, da imajo poleg pic tudi druge mediteranske jedi, od morskih pa do pašt in rižot istrskih okusov. Te dni so imeli tudi ponudbo z istrskimi šparglji – fuži z divjimi šparglji in gamberi so bili prav dobri. Odlična je bila tudi rižota z morskimi sadeži, za hladno predjed pa hobotnica v solati. Tudi porcijski brancin na žaru z blitvo je bil okusen. Imajo tudi dober solatni bar s solato iz domačega vrta. Odlična je bila tudi krostata, sicer pripravljena bolj v maniri (prekmurske) gibanice.

(zadnji obisk marca 2017)

Hotel Gostzola

(Gostzola, Madžarska, hotelska gostilna)

Tam sem bila sicer ob posebni priložnosti, ko je bil hotel še zaprt in so pripravili kosilo posebej za nas, zato ocena morda ni merodajna. A vtis odlične hrane je ostal tako močan, da sem se jih vseeno odločila pohvaliti v blogu. Na tripadviserju tega gostišča sicer nisem našla v rubriki restravracij, je pa nekaj ocenjevalcev ocenilo hotel kot ne najboljši. A s hrano je bilo kot rečeno drugače. Pišem sicer nekoliko za nazaj, ponujenih je bilo več jedi, a še vedno se spominjam odlične bujte repe, majhnih prekmurskih klobasic, reberc in zelja, izjemnega jabolčnega štrudlja in šmorna.

(zadnji obisk februarja 2018)

Stari podrum

(Momjan, istrska konoba na višji ravni, zelo priporočam)

Že nekaj časa sem iskala priložnost, da zaidem v tole konobo, ki je med najbolje ocenjenimi gostišči v hrvaški Istri. Poleg tega sem o njej slišala tudi že dober glas, dodaten razlog za obisk pa je bil tudi, da si ogledam Momjan, mesto Fige. Priložnost je pripeljal zaostreni šengenski režim, ki nas je spodbudil k raziskovanju vzporednih mejnih prehodov in odkrivanju čudovitih visokih krajin Čičarije in zaledne Istre.

Konoba je pravzaprav v zaselku Most pod Momjanom in prav zraven priznanega vinarja Kozlovića. Že prihod v gostišče je bil spodbuden, domača gostiteljica v predpasniku in natikačih me je nagovorila v slovenščini - verjetno so videli registracijo na vozilu in jo zadolžili zame. Postrežba je bila izjemno prijetna, gospa mi je takoj ponudila najboljšo kombinacijo zame. K pogrinjku so prinesli popečene kruhke s sirom z naribanimi tartufi. Nato so sledili odlični njoki z boškarinom in domača zelenolistna solata. Kaj več nisem zmogla, na jedilniku pa najdete vsakovrstne istrske jedi, od pršuta in sira, karpača, preko raznih pašt, pa do mesa, spečenega na gradeli v kaminu domače izbe. Imajo tudi dober izbor sladic, žal sem bila presita za jabolčno slivov štrudelj, ki bi bil sicer moja prva izbira, pa sem se odločila za nekoliko lažji tiramisu, ki je bil odličen. Edina škoda je, da so desert servirali na nekoliko preveč izumetničeno okrašenem krožniku. Jaz sem pristaš bolj po domače postrežene hrane, tako kot so to storili z golažem in solato – v belih keramičnih posodah. Zahvaljujoč gospodinji sem zraven obroka spila kozarec odlične domače Kozlovičeve malvazije. Želela sem namreč naročiti kar vodo, pa me je postavila pred dejstvo, da je kozarec domačega pač treba spiti. Ob obilici hrane in zaradi dolgega postanka mi ni škodil, sem se pa odekla štamperlu biske »na hišo« ob koncu. Poskusim prihodnjič, ko bom imela šoferja.

Skratka, vse je bilo »perfect«. Še pridem!

In kar hitro sem še prišla. Takoj ob naslednji priložnosti, tokrat iz smeri Buj mimo pivovarne San Servolo, kjer bi kupila kakšen sikspak njihovih odličnih pivc, ampak žal so bili vsi gostinci zasedeni z neko skupino v stejkhausu in jih ni bilo videti naokoli. Saj res, pišem o ponovni izkušnji v Starem podrumu, ki je bila tudi tokrat v vsem odlična, razen v tem, da so pozabili prinesti starter, ki je sicer zaračunan v tako imenovanem pogrinjku. Pljukanci s šparglji so bili izjemni. Res izjemni, ker niso vsebovali samo špargljev, ampak sta bila v omaki tudi čemaž in koprive. Ramstek je bil odličen, meso tako mehko kot je v nekaterih restavracijah, če se naroči biftek. Krompir je bil restan. Za sladico na foteljčkih v senci Fige (Momjan!), pa izjemen jabolčni štrudelj in tiramisu z borovnicami. Kavica in biska odlični.

(zadnji obisk aprila 2022)

)

Stift St. Georgen

(St. Georgen am Langsee, avstrijska restavracija v samostanu, priporočam)

Napisala sem avstrijska, ker imajo Avstrijci nekoliko posebno kulinariko, za katero ne moremo reči, da je le alpska, nemška ali ogrska, ampak tudi malce nagnjena k umetelnim začimbam, maščobam in ogljikovim hidratom. Iz kuhinj avstrijskih restavracij veje poseben vonj. Takšen tudi iz zelo dobre restavracije hotela za sprostitev in dušo v samostanu svetega Jurija ob Dolgem jezeru. Ponudba hrane je raznolika, veliko ponujajo tudi značilne avstrijske hrane, od dunajskih zrezkov, pečenke, rečnih rib do kruhovih cmokov, vlivancev, restanega krompirja, pa tudi različnih alpskih sladic, kot so štrudelj, šmorn in jabolčna pita. Edin prigovor, ki ga imam na kuhinjo je, da nimajo avtohtone zelenjave, pripravljajo večinoma »evropsko«, ki je povsod enaka.

(zadnji obisk februarja 2017)

Kantinon

(Rovinj, bolj fancy konoba, priporočam)

Po Istra gurmetu naj bi Kantinon sodil med najboljše konobe v hrvaški Istri. Lokal je simpatično opremljen, asketsko domačno. Najboljša je miza, ki je postavljena napol med vrata, tako da sedite na pločniku ter gledate batane v rovinjskem mandraču in polotok s starim naseljem in sveto Fumo na vrhu.

Na jedilniku imajo ribje in kontinetlne istrske jedi, lahko si najdemo samo kaj za piknit ob izbranem kozarcu vina, lahko pa si tudi privoščimo kompleten obrok z več hodi. Italijani za sosednjo mizo so piknili hobotnico v solati, njihovi obrazi so bili videti zadovoljni. Jaz sem poskusila pljukance s pršutom in tartufovo peno in nekaj lističi sveže rukole po vrhu. Jed je bila v redu, izjemno pa jo je dopolnil kozarec vrhunske Malvazije. V Kantinonu namreč dobite vrhunska vina na kozarec. Za desert so me presenetili z odlično rožato, ki pa ni bila povsem dalmatinska – prelita je bila z višnjami namesto karamela.

V starem Rovinju bo najbrž še vedno moja prva izbira Veli Jože, ker sem pač ljubiteljica bolj enostavno pripravljene hrane, ki ohranja svoje osnovne okuse. Sicer pa je Kantinon dobra izbira, kljub vsemu nekoliko drugačen tip gostilne, kot jih je večina v Rovinju, ki vabijo z obledelimi barvnimi fotografijami fish and chipsa ali mešanega mesa na žaru.

Ponovno 2021.

Ob zadnjem obisku sem dobila še nekoliko boljši vtis, glede na zadnji obisk v Velem Jožetu, bi morda to postala moja prva izbira v starem Rovinju. Jedilnik so nekoliko spremenili, je več "natur" pripravljenih jedi, tako da je moč uživati v bolj pristni morski hrani. Prav na obali sva uživala v odlinih mešanih školjkah na buzari in frittu mistu ob kozarčku malvazije. Za sladico je bil dober jabolčni štrudel in še boljša limonina krema.

Ponovno 2022. Limonina krema je bila grenka verjetno zaradi ne preveč sveže skute.

(zadnji obisk maja 2022)

Trattoria Castello

(Svetvinčenat, rada bi bila bolj fina konoba s kristalnimi lustri)

Razmišljala sem, če naj sploh kaj napišem o tem gostišču na sicer romantični lokaciji ob žlinji (boulengrin oz. bowlig green) enega najlepših mestec v Istri, Svetvinčenta. Imamo namreč srečo, da živimo v delu sveta, kjer lahko izbiramo gostilne, kamor bomo zašli na svoj naslednji obrok in se zmrdujemo nad tistimi, ki nam niso pogodu. Ker hočemo pokazati, da je naš okus na ravni, ki loči med dobrimi in slabimi, in se lahko zmrdujemo nad tistimi, ki nam niso povšeči. In ravno danes sem nekje slišala, da za nekaj, nad čemer se mi pritožujemo, nekdo drug moli. No, kljub tem bom opisala moje doživetje gostilne, katere predhodnica je bila »Kod kaštela« in kjer se je včasih dalo dobiti dobro domačo hrano.

Novi najemniki lokala so želeli ustvariti bolj fino različico prejšnje konobe, o čemer nam priča tudi sprememba imena iz »Kod kaštela« v italijansko »Trattoria Castello«. To prizadevanje so pospremili tudi z zamenjavo vrtnega pohištva – preproste lesene mize in klopi so zamenjali s kovinskimi malo na art deco oblikovanimi vrtnimi garniturami in belimi pripetimi prtiči. Zunanji del gostišča je zaradi staroveško renesančnega ambienta Svetvinčenta še vedno prijetna lokacija. Notranjosti pa kaj dosti, razen z dodanimi nekaj kosi opreme, niso spreminjali. Oplesk, dotrajani okenski okvirji, stenski opaž, karnise in porumenele prašne zavese so ostali isti. Dodali pa so stole z visokimi naslonjali oblečenimi v skaj, dve okrogli mizi, nekaj slik in starinskih omar, dva kao kristalna lustra in pogrinjke iz temnorjavega skaja z vzorcem krokodilje kože. Saj ni kaj dodati.

Hrana je bila v redu, razen razpoznavnih koščkov vegete v zelju in v mikrovaloki pogretega kruha, ni pa kakšen presežek.

Postrežba je bila prijazna, še najbolj vesela sem bila, ko mi je, medtem, ko se je natakarica ukvarjala z drugimi gosti, glavno jed prinesla predme kar kuharica polnega renesančnega izgleda z gostimi nakodranimi svetlimi lasmi in rdečimi lici (to želim predstaviti kot dogodek, ki me je razveselil, ne kot kritiko).

Po zadnjem obisku pa gostilne ne priporočam več. Že ob prihodu v gostilno nas je pozdravil vonj po Vegeti in sprijetih maščobnih kapljicah po stenah in pohištvu. Prav tak vonj in okus je imela maneštra, po kateri je plavalo nekaj koruze in fižole iz konzerve, goščena pa je bila z moko.

(zadnji obisk julija 2018)

1552

(Ljubljana, restavracija od Hotela Slon)

Tja smo s prijateljicami zašle že decembra, nekaj po tem, ko je po Ljubljani zakrožila vest o novi restavraciji, kjer so bili nekateri navdušeni nad dobro ponudbo v času kosil. Od našega obiska je minilo že nekaj časa in po pravici povedano, sem že pozabila, kakšne jedi sem okušala. Zato po spominu napišem le nekaj bolj splošnega o vtisu.

Ambient je oblikovan primerno moderno za hotel v središču mesta. Mladi natakarji so se ob priložnosti našega obiska postavili v nekoliko vzvišen položaj nad običajne goste. Ponujene jedi so bile zanimivo sestavljene, a mislim, da so kuharji pretiravali s svojo domiselnostjo v maniri cousine noveau. Za sestavljanje okusov in kombiniranje sestavin so namreč nadarjeni le redki chefi. V Ljubljani najbrž le JB.

(zadnji obisk februarja 2020)

https://www.hotelslon.com/sl-si/restaurant-bars/restaurant-slon-1552?page_id=141132

San Tommaso

(Rovinj, vinarija in sladolednica, priporočam)

Ne vem zakaj smo šli vedno na sladoled k enemu izmed Albancev na rivi in nismo že prej zavili v San Tommaso. O tem me je na zadnjem obisku Rovinja opomnila mlajša hči, a na žalost šele po tem, ko smo spili pivo in polizali sladoled v običajnem lokalu.

Ob zadnjem obisku pa sem si zaželela dobre kave v lokalu s pogledom na mandrač in z wifijem. Dobila sem še več – prijetno glasbo in odlično kavo z izjemnim mafinom. Gostom za sosednjimi mizami so stregli tudi dobro izgledajoče smutije.

Headquaters od San Tommasa so sicer v vasi Golaš v bližini Bal. Tam imajo svojo posest in vinsko klet, kjer vam ob pokušini vina ponudijo tudi suhomesnate istrske dobrote.

Torej, če si zaželite kozarca dobrega vina (malvazijo imajo odlično!), dobre kave z mafinom, smutija ali sladoleda, pojdite k njim v Rovinj, če pa bi radi uživali suhomesene dobrote s kozarcem vina ali kupili buteljko ali kartonček, pojdite v Bale.

(zadnji obisk aprila 2017)

Profil

(Ljubljana, TR3, menza s strežbo)

Namenoma sem napisala menza, ker tako imenovana restavracija ne presega ravni tega poimenovanja. Pravzaprav še prave menze s samopostrežbo nudijo bolj okusne obroke. V to gostišče sem zašla sicer že kdaj prej, a so še nekako držali neko raven ali pa sem takrat še  imela višji prag tolerance.

Nudijo menije, za katere se izkaže, da to niso, in samostojne jedi. Poskusili smo testenine v milanski omaki, ki je bila bolj vodena, brez okusa. Tudi črna rižota je bila bolj praznega okusa in brez obljubljenih gamberov ali bučk v omaki, ki je objemala voden riž. Palačinka na koncu je vsebovala sled kakava raztopljenega v vodi. Na koncu pa so poleg cene menija posebej zaračunali še juho, čeprav se je iz zapisanega na jedilnem listu sklepalo, da naj bi bila del menija.

Skupen vtis – vodeno in ne najbolje, Ob morebitnem vprašanju, kako je bilo, bi zlahka odgovorila v maniri prijatelja iz bližnje okolice: "sem že bolje jedel, a ne pri vas." Če morate pomalicati na tem koncu Ljubljane in bi radi bili postreženi, je vsekakor bolje, da zavijete v bližnjo Romanso.

http://www.prosperaplus.si/

(zadnji obisk marca 2017)

Kuhinja Krušič

(Ljubljana v predelu za Kolinsko, domača gostilna s konjskim mesom, priporočam)

Kuhinja ob konjski mesnici je odprta že dolga leta in že dolgo sem se odpravljala tja, da poskusim tudi kuhinjo. Njihovo pašteto in meso smo namreč redno kupovali na ljubljanski tržnici. O kuhinji pa sem slišala govoriti tudi mesarjevega zeta, ki vodi eno najboljših ribjih konob na Jadranu.

Notranjost je zelo prijetna, slovensko domačna, v lokalu je le pet miz in to daje gostu dodaten občutek udobja v merilu človeka. Za pozdrav iz kuhinje prinesejo njihovo znamenito pašteto in odličen kruh. Naj kot pohvalo dodam, da tega prijetnega uvoda ne zaračunajo kot pogrinjek in to jim štejem še v dodatno dobro. Na meniju so seveda jedi iz konjskega mesa, od golaža pa do pljučnega fileja. Ob prvem obisku sem se odločila za slednje in sicer za manjšo porcijo, ki pa je bila še vedno prevelika zame. No, pojedla sem vse, še skupaj z odličnim pečenim krompirčkom in domačo mešano solato. Odlično!

http://www.mesarstvo-krusic.si/kuhinja-krusic/

(zadnji obisk marca 2017)

Argentino

(Ljubljana, BTC, steakhouse - argentinska verižna restavracija)

Vsake toliko greva z Johnom tja na lomo. No, že dolgo nisva bila tam in si želela, da bi spet enkrat šla. Lomo tam je namreč nepozaben. Ostale reči niti ne – ne starter, ne solata, ne krompir v pečici s kislo smetano, ne sladice in ne kakšen cenejši kos mesa, niso tako dobri, da bi se človek vračal v argentinski ambient. Tudi s postrežbo nekoliko pretiravajo. Torej, če si zaželite zares dobrega bifteka, pojdite na lomo v argentinsko. Ob ostalem pa malce zamižite.

http://argentino.si/slovenija/

(zadnji obisk oktobra 2019)

EATALY

(Trst, gurmansko središče)

Čeravno ne gre za gostilno v klasičnem pomenu, je lokacijo vredno opisati. Na tržaški obali, bolj natančno na Riva Tommasso Gulli so pred kratkim postavili novo poslopje, ki se čudovito staplja s pristaniško arhitekturo. Pravzaprav ni opaziti, da bi z novo arhitekturo naredili kaj narobe in to je dober znak, da se primerno vklaplja v morfologijo okoliškega prostora.

Hiša je posvečena italijanski kulinariki. Domačim živilskim izdelkom, specialitetam – od svežega sadja in zelenjave, rib mesa, do testenin, pekovskih izdelkov, čokolatinov, kave in sploh vsega, kar je italijanskega. V kleti je tudi velika vinska klet s širokim izborom vin. V hiši je tudi restavracija, lahko pa pojeste čisto nekaj majhnega v baru. V baru preko pa dobite illiyev kafe, ki ga lahko spijete ob velikem oknu s pogledom na barke in megličavo morje tržaškega zaliva.

Kraj za užitek nakupovanja in okušanja.
Zadnji obisk - pizza v restavracijskem delu je bila v redu, ne pa kakšen kulinarični presežek.

https://www.eataly.com/

(Zadnji obisk februarja 2018)

Al Barattolo

(Trst, pizzeria in gostilna z italijansko hrano, priporočam)

Tja sem zašla, ko sem po večernem Trstu iskala nekaj primernega za pod zob. Ne ravno fast fooda in ne kakšne restavracije, kjer bi morala preživeti s tremi hodi. Za večerjo bi bilo enostavno preveč. Tudi pizza, ki je sicer izgledala slastno, bi mi bila preveč za večerjo. Pa me je v notranjost zvabila tabla, kjer je bilo naštetih nekaj dnevnih jedi, med njimi tudi torteloni z ribo v paradižnikovi omaki. In prav to sem si naročila, skupaj s kozarcem belega vina. Bili so odlični, polnjeni z ribo, kot je obljubljal jedilnik in obkroženi z odlično paradižnikovo omako z nekaj izkoščičenih črnih olivic. Za coperto sem dobila neke vrste polnjeno focaccio, kaj več pa nisem zmogla. Tudi sladice ne, ki sem jo ta dan dobila namesto kosila. Ambient je sicer čisto italijanski, z centralno razsvetljenim jedilnim prostorom in rustikalnimi lesenimi stoli. Čisto italijanski pravim zato, ker sem v podobnem ambientu enkrat čudovito jedla v središču Rima. Bolj domače in manj fino. Postrežba prijazna, gosti raznoliki. Od družb turistov, do parov domačinov in starejših gospa s trajno ondulacijo in ogrlico iz okroglih kroglic (morda biserov) okrog vratu.

Če kdaj ne bom vedla kam v Trstu, se zagotovo še vrnem. Ta pogojnost je bila zapisana zato, ker je v tem mestu še veliko dobrih gostiln in restavracij, tudi takšnih s kakšno Michelinovo zvezdico, predvsem pa je tam tudi Franco Sporco, ki ga skoraj moram obiskati, a za to pustolovščino bom rabila kakšno družbo.
http://www.albarattolo.it/

(zadnji obisk februarja 2017)